Amalgamski postopek
Tudi: amalgamacija, postopek z živim srebrom, mercury amalgamation
Zgodovinski postopek pridobivanja zlata, pri katerem tekoče živo srebro raztopi zlato in srebro iz rude in ju veže kot amalgam, ki se nato z segrevanjem loči.
Amalgamski postopek je eden najstarejših kemijskih postopkov za pridobivanje zlata in je bil skozi stoletja najpomembnejša metoda v rudarstvu. Pri tem se uporablja živo srebro (Hg), ki ima lastnost, da selektivno raztopi zlato in srebro iz zmlete rude in tvori tekočo zlitinsko zmes – tako imenovani amalgam. Pridobljeni amalgam se nato segreje: živo srebro izpari pri 356,7 °C, preostala surova kovina (tako imenovana doré palica) pa se nato v afinaciji dodatno rafinira.
Načelo delovanja
Postopek poteka v treh korakih:
- Drobljenje in mletje zlatonosne rude v drobno kamnino (moko).
- Dodatek živega srebra – ruda se poveže s tekočim živim srebrom (v sodih, na stresalnih mizah ali z neposrednim vmešavanjem). Zlato in srebro se prednostno vežeta na živo srebro; jalova kamnina ostane.
- Segrevanje v retorti – ločeni amalgam se segreje v zaprti retorti. Hlap živega srebra kondenzira in se (v idealnem primeru) zbere ter znova uporabi; preostala kovina ima čistost značilno 60–80 %.
Zgodovinski pomen
Postopek so uporabljali že Rimljani, vrhunec pa je doživel od 16. do 19. stoletja – predvsem v srebrnih rudnikih Latinske Amerike (Potosí, Zacatecas) ter ob zlati mrzlici v Kaliforniji (1848) in Avstraliji. V tej dobi je velik del svetovne ponudbe zlata in srebra izviral iz amalgamskih obratov.
Ekološka problematika in današnja raba
Živo srebro je zelo strupeno in obstojno v ekosistemih. Nenadzorovan izpust živega srebra zastruplja tla, vode in prehranjevalne verige. Minamatska konvencija (ZN, 2013, v veljavi od 2017) podpisnice zavezuje k postopnemu zmanjševanju in prepovedi živega srebra v industrijskem rudarstvu.
V sodobnih velikih rudnikih je amalgamski postopek popolnoma izpodrinilo cianidno luženje in drugi hidrometalurški procesi. Vendar se v obrtnem in malem rudarstvu zlata (ASGM) – predvsem v podsaharski Afriki, Južni Ameriki in jugovzhodni Aziji – še naprej razširjeno uporablja, saj je oprema poceni, postopek pa preprost za uporabo. Sektorji ASGM po ocenah prispevajo približno 35–40 % globalnih antropogenih emisij živega srebra.
Primerjava s sodobnimi postopki
| Postopek | Izkoristek kovine | Okoljsko tveganje | Kapitalski vložek |
|---|---|---|---|
| Amalgamski postopek | 60–90 % | zelo visoko (Hg) | zelo majhen |
| Cianidno luženje | 90–98 % | visoko (CN⁻) | srednji |
| Flotacija + taljenje | 85–95 % | nizko do srednje | visok |
Trenutna cena zlata vpliva na to, kateri postopki se lahko gospodarno izvajajo – višje cene naredijo rentabilne tudi zahtevnejše, čistejše tehnologije. Vrednost materiala že pridobljene kovine lahko ugotovite s kalkulatorjem talilne vrednosti.
Na kratko
Amalgamski postopek je zgodovinsko pomemben, a ekološko problematičen: živo srebro ostaja v ekosistemu ter ogroža ljudi in naravo. Sodobni veliki rudniki so ga že zdavnaj nadomestili z varnejšimi procesi; v neformalnem malem rudarstvu je kljub mednarodnim prepovedim še vedno zelo razširjen.